Pogostejši pri psičkah
Ektopični sečevod je sečevod, ki se v mehur ne izteka na normalnem mestu, ampak nižje, najpogosteje v vratu mehurja in sečnici, redkeje pa v vagini in maternici. Je kongenitalna napaka, ki nastane zaradi nepravilnega razvoja zarodkovega sečevoda. Pogosteje prizadete pasme psov so sibirski husky, labradorec, zlati prinašalec, novofundlanec, angleški buldog, zahodnovišavski terier, fox terier, skye terier, koder, valižanski korgi, mehkodlaki pšenični terier, švicarski planšar, kraški ovčar itn.
Ektopični sečevodi so pogostejši pri psičkah vendar se lahko pojavljajo tudi pri samcih. Povprečna starost psičk pri katerih to malformacijo ugotovimo, je šest mesecev. Lastniki uhajanja urina pogosto ne opazijo takoj ali ga tolmačijo kot nenavajenost na čistočo oz. kot posledico vnetja sečil, kar pogosto zavede tudi veterinarje. Pri samcih se težave z ektopičnimi sečevodi pokažejo kasneje, pri starosti dveh let. Lahko pa zaradi dolge sečnice in sečnične zunanje mišice zapiralke, ki pri samcih ohranjata nadzor nad uriniranjem, ostanejo nediagnosticirani.
Znaki
Najbolj očiten znak obolenja je občasno ali stalno uhajanje urina. V več kot polovici primerov je uhajanje urina stalno prisotno od rojstva. Zaradi uhajanja urina je dlaka okoli zunanjih genitalij mokra in je lahko spremenjene barve, pogosta pa so tudi vnetja kože. Lastniki opažajo še pogostejše lizanje vulve ali prepucija ter specifičen smrad urina in/ali psa. Pri psih z ektopičnimi sečevodi so zelo pogoste okužbe mehurja. Z analizo urina najdemo bakterije, lahko tudi rdeče in bele krvničke. Z mikrobiološko preiskavo urina izoliramo vrsto bakterije, s testiranjem občutljivosti izoliranih bakterij za različne antibiotike na gojišču pa lahko ugotovimo, ali so bakterije odporne proti antibiotikom. Pri psih z ektopičnimi sečevodi so pogoste tudi druge sočasne nepravilnosti in bolezni urogenitalnega trakta, kar otežuje tako diagnostiko kot tudi oceno uspešnosti terapije. Največkrat ugotovimo okužbo sečil, pomanjkljivo delovanje zapiralke sečnice, razširjene sečevode in ledvične čašice ipd.
Diagnoza
Diagnostika ektopičnih sečevodov vključuje ekskretorno urografijo (rentgensko slikanje po intravenoznem kontrastu), retrogradno kontrastno urografijo (rentgensko slikanje po kontrastu vbrizganem skozi sečnico, pneumocistografijo (rentgensko slikanje po zraku vbrizganem skozi sečnico), ultrazvočno preiskavo, CT (računalniško vodeno tomografijo) s kontrastom, uretrocistoskopijo (endoskopsko preiskavo notranjosti spodnjih sečil) itd. Ekskretorna urografija je bila zelo dolgo najpomembnejša metoda za diagnostiko ektopičnih sečevodov, saj zagotavlja podatke o položaju, velikosti in morfologiji sečevodov. Daje pa tudi zanesljivo oceno drugih nepravilnosti zgornjih sečil. Vendar zadnje raziskave ugotavljajo, da sta še bolj natančni metodi CT s kontrastom in uretrocistoskopija, saj omogočata natančno razvrščanje ektopičnih sečevodov ter diagnostiko sočasnih prirojenih napak spodnjega urogenitalnega trakta. Podatke o strukturi sečnice in morfologiji spodnjega dela sečevoda lahko dobimo tudi s pneumocistografijo in retrogradno kontrastno urografijo. Ultrazvočna preiskava je praktično zelo uporabna, saj je cenejša, ne zahteva pomirjeval ali anestezije ter ponavljajočih rentgenskih slikanj. Res pa je, da ni dovolj natančna. Z ultrazvokom namreč postavimo diagnozo ektopičnega sečevoda, če lahko sečevodu sledimo mimo normalnega mesta iztekanja v mehur, vendar pa težko vidimo sečevod, ki ni razširjen. Cistoskopija (pregledovanje sečnih poti s kamero/ endoskopom) je poleg CT slikanja s kontrastom najbolj zanesljiva metoda.
Zdravljenje
Kljub temu, da lahko zdravila izboljšajo nadzor nad uriniranjem, priporočamo kirurško zdravljenje ali korekcijo z diodnim laserjem s pomočjo kamere. S kirurškim posegom se premesti ustje ektopičnega sečevoda v normalno področje iztekanja sečevoda v sečni mehur ali/in podveže ektopične podaljške. Izbira kirurške tehnike je odvisna od tipa ektopičnega sečevoda. Pri amputaciji sečevoda pride do poškodbe živčevja in krvnih žil, začasno je prizadeto ritmično krčenje sečevoda, kar lahko povzroči nastanek zožitev ali razširitev delov sečevoda in/ali okužbo sečil. Postoperativna oskrba vključuje ustrezno tekočinsko terapijo za vzpodbuditev uriniranja v kombinaciji s protimikrobnimi zdravili za učinkovito zdravljenje okužbe. Razširitve sečevodov in ledvičnih čašic se izboljšajo z vzpostavitvijo stika med sečevodom in sečnim mehurjem, ponavadi v dveh mesecih po operaciji. Ena do dve tretjini psov žal tudi po kirurškem zdravljenju urin še vedno uhaja, saj ektopično izvodilo sečevoda prekinja funkcionalno anatomijo mehanizma notranje mišične zapiralke sečnice. Pri takih psih lahko zdravila izboljšajo nadzor nad uriniranjem.