Vnetni polipi so benigne pecljate tvorbe, ki so sestavljene pretežno iz vezivnega tkiva, krvnih žil in vnetnih celic ter prekrite s povrhnjico. Najverjetneje izvirajo iz sluznice nosnega dela žrela, Evstahijeve cevi ali srednjega ušesa.
Običajno se pojavljajo v srednjem ušesu ali na stičišču timpanične votline z Evstahijevo cevjo. Polip se lahko nato razširi v zunanji sluhovod po predrtju bobnične opne ali pa gre skozi Evstahijevo cev proti nosnemu delu žrela.
Vzrok za njihov nastanek ni znan, večina teorij se nagiba k vnetni etiologiji.
Čeprav je to predvsem bolezen mladih mačk, se polipi pojavijo tudi pri starejših mačkah, psih, konjih, ovcah in ljudeh.
Vnetje srednjega ušesa se običajno razvije kot posledica vnetja zunanjega ušesa.
Vnetje srednjega ušesa lahko nastane tudi zaradi obolenja zgornjih dihal, poškodb, tujkov, novotvorb, zajedavcev in bakterijskih okužb. Posledično pride do nastanka vnetnih polipov, ki se lahko širijo po zunanjem sluhovodu ali preko Evstahijeve cevi v nosni del žrela.
Klinični znaki so odvisni od mesta nastanka, hitrosti rasti polipa in poteka bolezni.
Izcedek iz ušes in nagibanje glave v stran sta klinična znaka, značilna za širjenje polipov po zunanjem sluhovodu, medtem ko so nosni izcedek, kihanje, smrčanje in neješčnost značilni za polipe v nosnem delu žrela.
Etiologija
Spol in pasma nimata vpliva na pojav bolezni. Kljub temu obstaja kar nekaj teorij o njihovem nastanku. Nekateri menijo, da je nastanek polipov povezan s prirojenimi, sekundarnimi, virusnimi ali bakterijskimi okužbami.
Prirojene okužbe naj bi bile vzrok pojava polipov pri mladih mačkah. Prisotnost polipov so ugotovili tudi pri mačkah, ki so v sorodu z obolelim osebkom ali izhajajo iz istega legla.
Ali je vnetje srednjega ušesa primarni ali sekundarni dejavnik pri nastanku polipov, ni znano.
Pri vnetju srednjega ušesa so običajno prisotni predstavniki bakterij iz rodu Staphylococcus spp., Streptococcus spp. in Corynebacterium spp.
Mačji kalici virus in mačji herpes virus domnevno nimata bistvene vloge pri nastanku polipov. Praviloma se polipi pojavijo pri mladih mačkah, vnetje srednjega ušesa pri odraslih mačkah in novotvorbe pri starih mačkah.
Novejše teorije predlagajo, da naj bi bili polipi izrastki, ki so nastali zaradi nepravilnega razvoja iz ostankov brahialnih lokov. Drugi pa zastopajo stališče, da so polipi posledica vnetja.
Diagnostika
Polipi se najpogosteje pojavijo pri mladih mačkah (od 4. tedna do 6. leta starosti), lahko pa tudi pri starejših živalih. Klinični znaki so različni. Pri nosno-grlenih polipih je najpogosteje prisotno oteženo požiranje, smrčanje, nosni izcedek, kihanje, sprememba glasu in premik mehkega neba navzdol.
Pri pregledu polipa v zunanjem sluhovodu opazimo obilo ušesnega masla in izcedka, ki je lahko gnojen ali krvav, ter nagibanje in stresanje z glavo. Pri pregledu z otoskopom vidimo maso v sluhovodu, spremenjeno bobnično opno, znake vnetja zunanjega in srednjega ušesa.
Če polip ni predrl bobnično opno je le-ta lahko napeta in skozi njo opazimo gnoj. Značilna sta Hornerjev in vestibularni sindrom.
Diagnozo postavimo na podlagi rinoskopije, retrofaringoskopije, otoskopije ali video otoskopije, pregleda ustne votline, rentgenograma (RTG) glave, računalniške tomografije (CT), slikanja z magnetno resonanco (MRI), palpacije mehkega neba in nosno-žrelnih bioptov.
Običajno za postavitev končne diagnoze zadoščajo palpacija mehkega neba, temeljit pregled ustne votline in žrela ter otoskopija. Rinoskopija, retrofaringoskopija, RTG, CT in MRI nam omogočajo oceno velikosti in razširjenosti polipa, prav tako nam omogočajo tudi oceno prizadetosti okolnih tkiv. Pri kroničnem vnetju srednjega ušesa lahko opazimo brstenje pokostnice, zadebelitev stene koščenega bobničnega mehurja in senco gostote mehkega tkiva v votlini.
Nekateri avtorji priporočajo še biokemijsko preiskavo krvi, popolno krvno sliko, analizo urina, testiranje pacienta na mačjo levkozo (FeLV) in virus mačje imunske pomanjkljivosti (FIV).
Diferencialne diagnoze, ki pridejo v poštev, so novotvorbe pri starejših mačkah, vnetje zgornjih dihal, tujki v nosni votlini, vnetje zunanjega in srednjega ušesa ter glivična obolenja.
Zdravljenje
Zgolj konzervativno zdravljenje vnetnih polipov je neučinkovito, zato je priporočljivo kirurško zdravljenje. Kirurške tehnike za odpravo polipov so ventralna osteotomija koščenega bobničnega mehurja, miringotomija, trakcija-avulzija polipa, ablacija ušesnega kanala, združena z lateralno osteotomijo, ter laserska resekcija polipa v kombinaciji s sterilizacijo srednjega ušesa.
Trakcija-avulzija polipa pusti bazo polipa, zato je možnost ponovne rasti nazofaringealnega polipa po trakciji-avulziji in istočasni terapiji s prednizolonom še 11 %, pri polipih zunanjega sluhovoda pa 50 %. Po ventralni osteotomiji koščenega bobničnega mehurja je možnost ponovnega pojava le 2 – 5 % .
Pooperativni zapleti in oskrba pacienta
Po kirurški odstranitvi polipa se lahko pojavijo Hornerjev in vestibularni sindrom, gluhost, izcedek iz rane, krvavitve, poškodbe obraznega in podjezičnega živca, dihalna stiska ali ponoven pojav polipa zaradi premalo korenitega posega. Hornerjev sindrom navadno izgine trideset dni po posegu, če pa vztraja več kot šest tednov, se stanje verjetno ne bo izboljšalo.
Zaplet je verjetno posledica premočnega strganja in poškodbe simpatičnih vlaken. Tudi znaki vestibularnega sindroma so posledica premočnega strganja in poškodbe okroglega ter ovalnega okna. Poleg tega je lahko poškodovana tudi vestibulokohlearna struktura, delno zaradi operativnega posega, lahko pa razraščanje in pritisk polipa okvari strukture v timpanični votlini. Znaki, ki se lahko pojavijo, so nagibanje glave, nekoordinirani gibi in očesna trzavica.
S pomočjo preizkusov z air-conducted brainstem auditory evoked response (BAER) so ugotovili, da je verjetnost okvare sluha majhna.
Zaključek
Polipi v timpanični votlini se pri mladih mačkah pojavljajo dokaj pogosto in predstavljajo skoraj tretjino vseh bolezni v nosnem delu žrela. Konzervativno zdravljenje ni uspešno, potreben je kirurški poseg, ki ima določene slabosti in včasih tudi nezaželene zaplete. Za dobro izveden kirurški poseg je potrebno natančno poznavanje anatomije srednjega ušesa in pristopa do koščenega bobničnega mehurja. Za uspešen izid pa sta potrebna izkušen kirurg in dobra post-operativna oskrba.
