Normalno dihanje omogoča več fizikalnih dejavnikov, med drugim tudi neprodušno zaprt prostor med pljuči in prsno steno (t.i. plevralni prostor). Zaradi delovanja dihalnih mišic (mišice prsne stene in trebušne prepone), se volumen prsne votline spreminja, s tem pa tudi tlak v njej. Razlika v tlaku povzroči širjenje oziroma krčenje pljuč pri vdihu oziroma izdihu in s tem omogoči izmenjavo plinov v pljučnih alveolah. V primeru poškodbe stene prsnega koša ali poškodb pljuč, pride do vdora zraka v plevralni prostor (prostor med rebri in pljuči). Posledica je izenačevanje atmosferskega pritiska in pritiska v plevralnem prostoru. To povzroči nezmožnost širjenja in krčenja pljuč, torej hudo, življensko nevarno dihalno stisko. Pnevmotoraks je pri psih najbolj pogosto travmatske narave. Pojavi se zaradi tope travme (udarca) ali vbodne rane in posledično poškodbe prsne stene in/ali pljučnega tkiva. Glede na mesto poškodbe in potek ločimo več vrst pneumotoraksa:
- V primeru, da na prsni koš deluje sila ob istočasno zaprtem goltancu, lahko pride do pokanja pljučnega tkiva. Temu rečemo zaprti pnevmotoraks.
- Odprti pnevmotoraks se pojavlja redkeje, največkrat pri strelnih in vbodnih ranah ter zlomu reber.
- Nekatere penetrirajoče poškodbe imenujemo »ventilne«, zaradi kontinuiranega nabiranja zraka v plevralnemu prostoru pri vsakokratnem vdihu živali.
- Pnevmomediastinum (prisotnost zraka v prostoru med med levo in desno polovico pljuč) se lahko pojavi skupaj s pnevmotoraksom, poškodbo sapnika, bronhov in požiralnika. Zrak lahko migrira v podkožje, kar opazimo kot napredujoče napihovanje v področju vratu, pod prsti lahko čutimo značilno pokanje zračnih mehurčkov.
- Spontani pnevmotoraks se pojavlja pri predhodno na videz zdravih živalih, brez zgodovine poškodb in je lahko primarni (brez vidne patologije pljučnega parenhima) ali sekundarni ( s znano patologijo kot je pljučnica, pljučni absces, novotvorba, okužba pljuč z zajedalci).
Travmatski pnevmotoraks je najbolj pogost pri mladih psih zaradi njihove vihrave narave in večje možnosti poškodb. Spontani pnevmotoraks se največkrat pojavi pri velikih globokoprsnih pasmah, vendar to ni pravilo. Čistokrvni psi, predvsem sibirski haskiji, so bolj pogosto prizadeti kot mešanci. Praviloma gre pri vseh oblikah pneumotoraksa za nenadni nastop kliničnih znakov. Lastnik lahko opazi močno oteženo dihanje, cianotične (modrikaste) sluznice, značilno držo telesa z razširjenimi sprednjimi nogami in hitro slabšanje stanja. Opisani znaki zahtevajo hitro ukrepanje veterinarja.