Sprednja in zadnja križna vez sta trakova vezivnega tkiva, sestavljena iz velikega števila fino razporejenih, tankih vezivnih vlaken. Pripenjata se na stegnenično in golenično kost in preprečujeta zdrs golenične kosti pred stegnenično kost pri hoji in posledično nestabilnost kolenskega sklepa ter poškodbo zadnjega dela medialnega (notranjega) meniskusa.
Za razliko od nenadnega strganja sprednje križne vezi, ki se pri človeku pojavi zaradi preobremenitve (športne poškodbe), je sprednja križna vez pri psih že pred dokončnim pretrganjem podvržena degenerativnim spremembam. Pri večini psov pa je strganje/natrganje sprednje križne vezi posledica dlje časa trajajočih degenerativnih sprememb. Pri tem prihaja do popuščanja in pokanja posamičnih vlaken, ki sestavljajo križno vez (kot bi se cefrala vrv). Vzrok za degenerativno propadanje vezi ni znan. Najverjetneje gre za kombinacijo različnih dejavnikov, v prvi vrsti genetske nagnjenosti za degeneracijo križne vezi pri določenih pasmah (labradorec, rottweiler, nemški bokser, zahodnovišavski beli terier, novofundlanec). Teorijo genetske nagnjenosti podpira dejstvo, da je pojav bolj pogost pri določenih linijah psov, in da se isti problem čez čas pojavi tudi na drugi nogi. Dejavniki kot je debelost, hormonsko neravnovesje, vnetni procesi v sklepu, anatomija oziroma biokinetični dejavniki v kolenskem sklepu lahko prav tako vplivajo na šibkost oz. preobremenitev vezi.
Znaki
Šepanje je vsekakor prvi in najbolj pogost pokazatelj, da se v kolenu nekaj dogaja. Lahko se pojavi po vadbi ali nenadnem gibu. Šepanje je lahko različne intenzivnosti. Lahko napreduje ali se pojavlja v intervalih, odvisno od tega, ali je vez natrgana ali popolnoma strgana. Pes se s prizadeto nogo dotika tal samo s konicami prstov (kot baletka), ali pa je sploh ne obremenjuje. V določenih primerih sta lahko prizadeta oba kolenska sklepa istočasno.
Kaj se dogaja v prizadetem sklepu?
Natrganje vezi sproži kaskado vnetnih procesov in sproščanje vnetnih snovi. To posledično vodi v uničevanje in dokončno pretrganje snopa vezivnih vlaken križne vezi, degeneracijo sklepnega hrustanca, artrozo, bolečino v kolenu in šepanje. Poleg tega prihaja do destabilizacije kolenskega sklepa in mehanskih poškodb okolnega tkiva (najbolj je prizadet zadnji del medialnega/notranjega meniskusa), kar povzroči še več bolečine in še bolj izrazito šepanje. Do artrotičnih sprememb pride že po enem mesecu po popolnem strganju sprednje križne vez.
Rupturo sprednje križne vezi diagnosticiramo z ortopedskim pregledom. Le-ta vključuje opazovanje hoje, tipanje sklepa, manipulacijo sklepa (izteg, upogib, zasuk), ugotavljanjem nestabilnosti kolenskega sklepa (ta pojav imenujemo predal kolenskega sklepa). Sum potrdimo z rentgensko diagnostiko. Opravimo lahko tudi artroskopski pregled kolenskega sklepa in CT ali MRI slikanja ter analizo sklepne tekočine. Omenjene preiskave pokažejo poškodbe meniskusov in spremembe hrustančnih ploskev stegnenice, pogačice in golenice ter spremembe v sestavi sklepne tekočine.
Terapija
Terapijo lahko razdelimo na konzervativno in kirurško.
Konzervativno terapijo svetujemo v primerih, če kirurška terapija zaradi različnih vzrokov ni možna (npr. prevelik riziko narkoze, visoka starost psa, druga obolenja). Svetuje se redukcija telesne teže, fizioterapija, vaje za krepitev stegenskih mišic z vajami pasivnega in aktivnega gibanja okončine in uporabo elektrostimulatorja, terapija z magnetno blazino, akupunktura, terapija z laserjem, protibolečinska in protivnetna zdravila (naravna, kot je vražji krempeljc, Yucca, bromelain, cbd, omega tri maščobne kisline in sintetična), hondroprotektivi (glukozamin, hondroitin, hialuronska kislina in MSM). Po kirurški terapiji se svetujejo podobni ukrepi za postoperativno rehabilitacijo. Veliko število terierskih pasem, še posebej zahodnovišavski terijerji, imajo zelo velik nagib platoja golenice, kar jih ne uvršča med primerne kandidate za konservativno terapijo.
Obstaja več kirurških tehnik, ki jih v grobem lahko razdelimo na t.i. ekstrakapsularne tehnike, pri katerih se strgana vez nadomesti z umetno vezjo in osteotomske tehnike. Ekstrakapsularne tehnike so tehnično manj zahtevne. Princip teh tehnik je stabilizacija kolenskega sklepa v kombinaciji z lastnim tkivom. Uporabljajo se predvsem pri lažjih pacientih. Pri težjih pacientih namreč zaradi velikih sil prihaja do popuščanja umetnega ligamenta in posledične destabilizacije operiranega sklepa. Osteotomske tehnike slonijo na biomehaničnih analizah sil v kolenskem sklepu. Ugotovljeno je, da mora biti plato golenice za eliminacijo obremenitve strižnih sil, ki delujejo na sprednjo križno vez, pravokoten na vez pogačice. V primeru poškodbe sprednje križne vezi pri hoji prihaja do zdrsa stegnenice nazaj s platoja golenice zaradi premika golenice naprej pri vsakem koraku, kar povzroči mehanične poškodbe okolnih tkiv, še posebej meniskusov. Da dosežemo ustrezen kot med platojem golenice in vezjo pogačice, je potrebno spremeniti položaj grče golenice na katero je vez pogačice nasajena. Pri tehniki X-Porous TTA (Tibial Tuberosity Advancement) dr. Gian Luca Rovestija prerežemo in premaknemo grčo golenice. V odprtino postavimo iz titanija specialno narejen implantat ustrezne velikosti. Velikost implantata zberemo na podlagi natančnih meritev na rentgenskih posnetkih in preverjanja stabilnosti med samim operativnim posegom. Oblika satja implantata omogoča hitro vraščanje kosti v implantat. Poleg implantata se uporabljajo ploščica in vijaki prav tako narejeni iz titanija. Ploščica fiksira prerezano grčo golenice za golenico. Na golenično grčo je ploščica pritrjena z dva do tri vijaki, na golenično kost je ploščica pritrjena z enim vijakom kar da ploščici lastnost vzmeti. Pri vsakem koraku grča golenice izvaja ponovni pritisk na implantat in golenico kar spodbuja osteoindukcijo (biološki odziv, pri katerem kemični signali povzročajo osteogenezo oz. tvorbo in razvoj kosti). Sama 3D oblika implantata vzpodbuja osteokondukcijo (vraščanje celic v določeno področje, v našem primeru implantat in tvorbo novega kostnega tkiva) kar je zagotovilo za hitro in lepo celjenje. Rez grče golenice ne gre na račun širine golenice kar še dodatno garantira varnost pred neželenim zlomom golenice. Poškodba okolnega tkiva je minimalna.
Okrevanje po operaciji traja približno osem do dvanajst tednov. Rehabilitacija vključuje zmerno aktivnost brez nenadnih gibov in ukrepe, ki so opisani pri terapiji.
Komplikacije po posegu so seveda možne, vendar so v primeru doslednega upoštevanja navodil post operativni zapleti redki. Vključujejo infekcije, zavračanje implantatov, kasnejše poškodbe meniskusov idr. Napredujoče artrotične spremembe se ne da ustaviti, vendar se jih da v dobri meri upočasniti z operativnim posegom in dodatki v prehrani.
